Ta teden sva delali večerne izmene, ki so vsebovale veliko več vožnje in manj negovalnih intervencij pri pacientu, zato jih je bilo še enkrat več kot zjutraj. Najbolj pogoste aktivnosti ZN, ki sva jih izvajali so bile aplikacija inzulina, pomoč pri slačenju in oblačenju, anogenitalna nega, apl. zdravil i.m. ali per os ter druge. Tudi ta izkušnja nama je bila poučna, čeprav sva bili po teh izmenah najbolj utrujeni.
V četrtek popoldne nama je najina koordinatorka Kristel omogočila vstop na ZOL Job Fair, ki je potekal zraven šole in bolnišnice v Genku. Dijaki zaključnih letnikov in odrasli so si izbrali želeno smer v zdravstvu, ter si nato šli ogledat oddelek v sklopu te smeri, ter imeli možnost, da tudi zaposlene na tem oddelku kaj vprašajo. Midve sva si ogledali radiologijo in nuklearno medicino, z nama pa je šel tudi Frans, ki je bil najin osebni prevajalec. Na koncu sva si lahko postregli tudi z ‘Belgium fries’.
Vzeli sva si tudi čas za ponoven obisk Japonskega Vrta (Japanse Tuin), saj so zdaj japonske češnje končno zacvetele. Lahko sva izkoristili študentski popust, zato je ena karta stala le 1€. Ogledali sva si še pristno japonsko hiško ob vodi z značilnim nizkim stropom, saj so ljudje sedeli na tleh, bambus ter seveda japonske krape v živih oranžnih odtenkih.
V petek pa sva se odločili, da se odpraviva še na najin zadnji potep po Belgiji. Izbrali sva si Antwerpen – najpogosteje naseljeno mesto v Belgiji. Presenetila naju je že železniška postaja v Antwerpnu, ki je tako ogromna, da ima kar tri nadstropja za proge vlakov. Nato pa sva v centru občudovali kip Silvija Braba z velikansko roko pred mestno hišo Grote Markt, Cehovske hiše iz 16. stol., ogledali pa sva si tudi notranjost stolnice Matere Božje Onze-Lieve-Vrouwekathedraal. Antwerpen velja za diamantno mesto, saj je v njem okrožje imenovano Diamantna četrt, ki je največji diamantni predel na svetu.
Poslavljanje od najinih mentorjev, Fransa (vodja zdr. delavcev na Wit-Gele Kruis), Karla in Loti (učitelja na šoli v Genku) je bilo zelo težko. Najtežje pa sva rekli slovo najini koordinatorki Kristel, ki nama je vedno priskočila na pomoč in s katero sva se najbolj nasmejali. Še dobro da so nama obljubili, da naju kontaktirajo, ko spet pridejo v Slovenijo.
V soboto pa je bil že čas za najin odhod domov. Zjutraj sva do konca pospravili stanovanje in se dopoldne z vlakom odpravili v Bruselj, nato pa z avtobusom do letališča Charleroi. Še dobro, da sva bili zgodnji, saj je bila na letališču pred oddajo prtljage in varnostnim pregledom že zelo dolga vrsta. Zvečer sva prileteli v Zagreb, kjer naju je čakal prevoz domov.
Celoten mesec je minil prehitro. Zahvaljujeva se vsem, ki so kakorkoli bili vpleteni v najino Erazmus izkušnjo, saj je ravno zaradi njih nepozabna. Niti kanček nama ni žal, da sva se morali 2. marca poslavljati od domačih, saj sva se do zdaj ogromno naučili in še več doživeli. Priporočava vsem in bi takoj še enkrat ponovili!!
